V prvem letu slovenskih državnih prvenstev je eden večjih rivalov NK Maribor Branika, bila tudi primorski klub Izola, ki se je skupaj z vijoličastih borila za prvo uvrstitev v evropske pokale. Viole so se na to tekmo še posebej pripravljale, saj je jedro Viol nekaj dni poprej skupaj z nekaterimi primorskimi znanci pretihotapilo večje število bakelj iz Italije v Slovenijo.
3. maj 1992. Sledil je torej derbi z Izolo, ki je bila prvo leto, klub velike četverke (Maribor, Olimpija,Izola,Koper), izenačenost na lestvici je vijoličastim dala vedeti, da v derbiju s primorci šteje edinole zmaga. Navijači Izole, imenovani Ribari, so bili to leto dobri, s solidnim članstvom, prižiganje pirotehnike jim je bilo nekaj običajnega na tekmah, imeli so nekaj incidentov z ljubljanskimi navijači, skratka bili so čista kopija ultras italijanskega stila, kar niti ni bilo čudno, saj so takorekoč prvi sosedi Italije.
Vse to je bil dovolj velik magnet za Viole, da so se za to tekmo začeli pripravljati že kar nekaj kol pred derbijem. Na dan tekme so se Viole dobile par ure pred tekmo na pred dežurno trgovino na mariborski tržnici, na zboru zbralo se je lepo število navijačev. Vse je kazalo, da bo padel novi rekord glede števila na jugu, iz minute v minuto je bilo čedalje več pristašev vijoličastih. Zelo razpoložene Viole, ki so za dvig samozavesti in dobre atmosfere konzumirale ogromne količine alkoholnih substanc, so se počasi odpravile proti štadionu, klub jim je vnovič pustil prost vstop na zvesti jug. Za tisti čas se je zbralo veliko število mariborskih navijačev, na jugu je bilo prisotno nekaj manj kot 300 Viol. Na tekmo je prišlo okoli 40 Ribarjev iz Izole, ki so v Maribor pripotovali z avtobusom. V prvem polčasu, še preden so gostje povedli (Maribor je sicer na koncu zmagal z 2:1) se je nekaj Viol odpravilo na sever štadiona in gostujočim navijačem odvzelo eno zastavo (treba je poudariti, da takrat še ni bilo ograj med sektorji na stojišču). Med polčasom je okoli 100 Viol, večina med njimi krepko alkoholiziranih in bojno razpoloženih vletelo na Ribare. Medtem ko so šprintali proti severu je policija medtem in prav zadnji čas na severu naredila tampon cono in začel se je verbalni spopad med mariborskimi in primorskimi navijači. Viole so primorske navijače zasule z kamenjem, bojna linija med enimi in drugimi je bila na razdalji 15 metrov. Po krajši umiritvi so se Viole vrnile na jug, kjer so na začetku drugega polčasa ob gromoglasnem navijanju prižgali nekaj deset bakelj, njihovi občutki ob prvi pravi bakljadi so bili fenomenalni. Nekaj bakelj je končalo na igrišču, kjer pa je medtem Maribor na krilih dobrega ambienta, ki so ga ustvarjale Viole uspel doseči zadetke in koncu zmagati. Po tekmi se je okoli 100 Viol odpravilo pred avtobus, ki je bil namenjen gostujočim navijačem - parkiran je bil pred tribuno v Gregorčičevi ulici. Ribari so se kakor hitro so opazili Viole, umaknili za avtobus, nekaj izmed njih se je poskrilo v okolici. Policija, ki je zopet zadnji čas posredovala, medtem pa so Viole na primorske navijače zopet zmetali vse kar jim je prišlo pod roke. Čez nekaj minut se je pred Violami prikazal vodja izolskih navijačev in Viole zaprosil, če prenehajo z incidenti, da so oni tudi anti žabari. Viole so uvidele da primorce nima smisla več napadati, tako da so jih pustili da se v miru odpravijo domov, medtem pa so sami začeli s slavjem po mariborskih ulicah. Po tekmi sta takratna voditelja Viol odšla na radio MARŠ, kjer je glavna tema pogovora bila v znamenju NK Maribora, Viol, prihajajočega 1. gostovanja v Ljubljano proti Olimpiji.
Generalka na tekmi z Izolo je torej uspela, zbralo se je do tistega časa rekordno število navijačev, najboljša tekma Viol do takrat je pa seveda pomenilo to, da je bila invazija čez 3 dni v Ljubljano neizogibna. Mesto Maribor in Viole so živeli za prihajajoči derbi z Olimpijo...