V 80.tih letih se je praktično po celotni Evropi zgodila eksplozija ULTRAS navijaških skupin, tako je bilo tudi v bivši skupni državi. Prva tekma na kateri se je skupina pojavila organizirano(takrat še pod imenom MARINCI) na južni tribuni, je bila 2.8.1989 v takratnem pokalu Maršala Tita, proti Spartaku iz Subotice. Skupino so takrat sestavljali vglavnem osnovnošolci stari štirinajst let. NK Maribor je takrat igral v medrepubliški ligi zahod, največ Marincev, ki se je takrat zbralo je bilo okoli 40. Na zadnji tekmi medrepubliške lige pred osamosvojitvijo Slovenije se je skupina preimenovala v VIOLE MARIBOR.
Ime je bilo bolj povezano s klubsko vijolično barvo in tudi samim mestom. Število Viol se veča iz tekme v tekmo, sledijo nova gostovanja, doma izdelane dimne bombe in nabavljene so prve baklje iz Italije. Organizacija skupine se začne razvijat tudi z prvimi članskimi izkaznicami, enostavnimi šali, izdelavo novih transparentov in zastav, prva večja transparenta, ki sta bila izdelana sta bila MI LJUBIMO MARIBOR in NK MARIBOR - VIOLE. Leta 1992 je osvojen prvi pokal v samostojni državi na derbiju v Ljubljani. Prva leta so zaznamovali predvsem incidenti na derbijih, tekmah proti Elanu iz Novega mesta in tudi na nekaterih ostalih tekmah(Celje). Evropa je prvič slišala za Viole na tekmi proti Atleticu iz Madrida, kjer se je zgodil vdor enega izmed članov na igrišče, kasneje pa še incident s policijo, isto se je zgodilo nekaj let kasneje na tekmi proti dunajski Avstriji. Prvo evropsko gostovanje je bilo v Romuniji, prvi večji odhod v tujino pa v istem času v Dortmund. V tem času se pojavijo tudi prve podskupine, Viole Apače (predhodnica Viole Radgona), Viole Alco united, Kurve Center, pubeci iz Ruš in Šentilja, Viole Girls, pa tudi iz vseh ostalih predelov Maribora in okolice.
Error
Z osamosvojitvijo Slovenije so nastale tudi nove navijaške skupine. Takrat je bil to nekakšen navijaški boom, ki je sledil še iz časov bivše države, ko so na tem območju skorajda v vsakem mestu rastle nove navijaške skupine. Tudi Slovenija pri tem ni bila nobena izjema, skorajda vsako mesto, ki je imelo klub v 1. slovenski ligi (prva sezona je štela 21 ligašev) je imelo svojo organizirano navijaško skupino, čeprav mnogi niso zdržali več kot eno leto.
Po uspešnem nastopu v predkolu pokala UEFA je Maribor in Viole čakala nova tekma v domačem prvenstvu, v goste je prišla ekipa iz Novega mesta. Eden od članov Viol je, da bi malo zapalil ostale Viole v MKC (mladinsko kulturni center v Orožnovi ulici - v tem prireditvenem prostoru so se Viole zbirale v zgodnjih 90ih) ostalim Violam povedal, da so ga klicali Trottersi (navijači iz NM) in napovedali da bodo zlamali celi Maribor. To je bilo več kot dovolj, da so se Viole takoj začele organizirati.
Dogajanje na prvo septembrsko nedeljo v letu 92(incidenti z NM navijači) Viol ni pustilo ravnodušnih, tako da so v prihajajoči tekmi, ki je sledila bili enotni, da se odpravijo na gostovanje v najmočnejši postavi. Drugo jim niti ni preostalo, saj je bil na vrsti derbi z Olimpijo, incidenti s trottersi so bili še v glavah sodelujočih razmeroma sveži, izkušnje iz preteklosti ne ravno najboljše – Viole bojevniško razpoložene v LJ!
Potem ko so Viole vendarle dočakale prvo trofejo, saj je Maribor osvojil prvi naslov pokalnih zmagovalcev v novi mladi državi Sloveniji, pa je vijoličaste in seveda predvsem Viole čakal prvi nastop v evropskih pokalih. Navdušenje je bilo za tiste čase ogromno in mnogo mladih mariborčanov, ki takrat še niso poznali ultras življenja je svoj novi dom našlo na jugu. Takoj po končani sezoni je že bil znan prvi nasprotnik, nogometaše Maribora je čakal Hamrun iz Malte.
Kot so nekaj mesecev poprej napovedali rivalstvo ljubljanskim navijačem, so Viole iz dneva v dan bile čedalje bolj nestrpne, saj se je bližal prvi derbi v samostojni Sloveniji. Par dni pred tekmo so se že začeli organizirano pripravljati na njo, kupovali so večje količine celuloida, s katerim so delali dimne bombe.
Po solidnih jesenskih navijaških predstavah na jugu leta 1991 in dobri organiziranosti za takrat relativno mlado navijaško skupino, so se Viole med zimskim premorom zbirale na košarki v dvorani Tabor, vodstvo Maribora na lestvici prve slovenske nogometne lige, pa je bilo dovolj velik magnet, da so Viole v svoji organizaciji naredile korak dalje.
Viole je po bolečem gostovanju na Kodeljevem in nezanimivi tekmi (z navijaškega stališča) doma proti Nafti čakalo novo gostovanje. V Trbovlju je takrat obstajala navijaška skupina z imenom Torcida Trbovlje...Bili so sicer rokometni navijači, vendar so na derbi tekme lokalnega nogometnega kluba redno prihajali(Rudar Trbovlje je v ex-yu državi bil eden izmed velikanov slovenskega nogometa). V Ekipi so večkrat pred tekmo med Rudarjem in Mariborom pisali in provocirali v stilu, kako so Viole za njih mačji kašelj, in da bolje za mariborčane da se ne pojavijo v Trbovljah.
Naj raste smreka – naj se širi bor, naj vsaki otrok ljubi Maribor! Mnogo navijačem je zgornja kitica danes nepoznana, in nekoliko preveč razigrana, tako tistim, ki so komaj ’’zapluli’’ v navijaške vode, kot tudi tistim z nekajletnim navijaškim staležem – predvsem v zadnjih letih, a vendarle gre pri tem za pisanje zgodovine, saj pesem velja za prvo udarno pesem, ki so si jo izmislili in s ponosom prepevali legendarni mariborski navijači konec 80tih let prejšnjega stoletja. Marinci ? čuj glej ti one tam doli kak navijajo pa se derejo za Maribor, to so ti pravi pubeci... Ljudski vrt, 2. avgust 1989. Zgodovina se je začela pisati…