Prvo gostovanje za Bežigradom v samostojni Sloveniji. Druge misli v glavah Viol že vsaj 14 dni pred tekmo ni bilo, prvega gostovanja pri Olimpiji in osovraženih Green dragonsih se enostavno ni smelo zamuditi.
V Mariboru je pred tekmo vladalo izredno zanimanje za gostovanje v Ljubljani, ozračje je bilo maksimalno sovražno nastrojeno, po mestu so se vzklikale antižabarske parole, pozivu na tekmo se so odzvali tudi tisti, ki sicer niso bili strastni navijači Maribora, so pa zato toliko bolj bili lokalpatriotsko usmerjeni, in gostovanja v Ljubljani pravtako niso želeli zamuditi. V ponedeljek 4. maja so vodje Viol bile na sestanku z upravo kluba. Povedali so da je interes za tekmo v Ljubljani ogromen, in da se bo Viol zbralo skoraj zagotovo čez 200.
Uprava NK Maribor, ki takrat še ni imela večjih problemov z Violami je obljubila da bo organizirala 4 avtobuse in jih tudi sama plačala. Dan pred tekmo se je jedro Viol dobilo, da so izplanirali vse ostale detajle okoli gostovanja. Na dan tekme (tekma je bila v sredo 6. maja 1992) je večina Viol, sicer še srednješolcev špricala pouk, in od ranega jutra so veselo popivali po mariborskih lokalih. Zbor za prvo tekmo gostavanja proti Olimpiji je bil na severu štadiona. Okoli 13-14 ure se je na zboru zbralo okoli 250 Viol, bilo je nepredstavljivo za tiste čase, saj je bila atmosfera kakršne slovenska navijaška scena še ni doživela. Konzumirale so se nenormalne količine alkohola, pred vodstvom Viol je bila zgolj uganka, kako vse prisotne spraviti v Ljubljano, saj je iz minute v minuto število zbranih samo še naraščalo, bili so mladi iz vseh delov Maribora in okoliških krajev. Prispela sta prva dva avtobusa, na njiju se je natrpalo okoli 130 navijačev, vodstvo Viol je vedelo da drugače ne bo šlo vse množice spravit na avtobuse - doma ni smel ostati nihče! Kmalu zatem ko sta busa že odpeljala je prispel še en avtobus, katerega voznik pa je vodstvu Viol povedal, da je on tretji in hkrati zadnji avtobus namenjen v Ljubljano.
Ob tej novici je nastal kaos na severu štadiona, nakar se je vodstvo Viol odločilo, da gredo na bus vsi - kaj bo pa bo! Nekateri, ki so ob vsem alkoholu še prenesli kanček trezne presoje in se jim ni dalo gužvat, so se na pot odpravili z avtomobili, ostalih zbranih Viol, ki so nagnetli v ta bus, pa je bilo skoraj 90. Bili so brez zraka in kot ribe v konzervi, a pravo gostovanje se je komajda šele pričelo. Na prvem počivališču so Viole videle na njihovo veliko začudenje še neki avtobus z mariborskimi navijači, in ugotovili so da so si ga sami organizirali in plačali, bile so to Viole iz enega kraja ob Mariboru. Pot se je počasi a zanesljivo nadaljevala proti Ljubljani, na busu je bila prava norišnica, nakar so avtobusi v Trzinu pred Ljubljano naleteli na policijsko blokado. Zaustavili so vse avtobuse, bil je prisoten pravi kaos, vidno šokirana policija je onemela, ko je 300 navijačev uriniralo ob cesti, pri čemer je vsaki drugi bil konkretno alkoholiziran. Viole so kmalu zatem nadaljevale svojo pot proti Ljubljani, in kaj hitro so dospeli do štadiona. Na štadionu so Viole glasno in dobro navijale, policija je v izogib incidentom celo pustila tudi navijanje iz ograje. Na sredini prvega polčasa je Maribor dobil gol in Viole so prižgale vse pretihotapljene (nekaj dni pred tekmo) baklje, katere so takoj zatem končale na igrišču. Prvič na v zgodovini slovenskih prvenstev je bilo na derbijih videno oz. slišano verbalno spopadanje na relaciji Maribor - Ljubljana. Maribor, ki je igral pod svojimi zmožnostmi je na koncu tekmo izgubil, in s tem se je začel izgubljati tudi boj za naslov državnega prvaka. Viole so na koncu tekme hotele preskočiti ograjo, kakor je bil dogovor pred tekmo, želeli so vleteti med ljubljanske navijače. Iz neznanih razlogov je policija nenadoma začela s silo udrihati po Violah s pendreki, mirnim posameznikom ni dopustila niti da snamejo transparente z ograje. Policija, ki je bila oborožena, je stisnila Viole na steno notranjega dela štadiona, Viole so se skušale branit z metanjem kamenja in vsega kar jim je prišlo pod roke na njih. Nastalo situacijo so izkoristili Green dragonsi, ki so preskočili ograjo, in ob tem čestitali svojim igralcem za zmago. Nekaj ljubljanskih navijačev je priletelo do tribune Viol in pozivalo mariborske navijače na odprt boj, pri tem pa so uspeli odvzeti transparente Viol, ki je samevali na ograji.
Takoj zatem je okoli 15-20 Violam uspelo pobegniti policijskemu nadzoru in zaleteli so se v sosednji sektor in s kamenjem so uspeli napasti ljubljančane. Policija je takoj zatem posredovala in s pendreki Viole vrnila k steni na vrhu štadiona, boj se je nadaljeval z policijo, ki je uporabljala vso silo in udrihala po Violah obenem pa se posluževala tudi solzilca. Na drugi strani so se domači navijači prosto sprehajali po štadionu in opazovali nastalo situacijo, boj Viol in policije pa se je nadaljeval dokler niso vse Viole policisti spravili na avtobuse. Eden avtobus ni hotel vžgat in nastali so problemi, saj je vidno znervirana policija morala vnovič skrbeti za Viole, da jim ti ne bi pobegnili nadzoru. Medtem ko so preostali avtobusi krenili nazaj proti Mariboru, so ostali zbrani navijači čakali da se je pokvarjeni bus popravil. Preostali avtobusi so imeli policijsko spremstvo do Trojan, kjer je takoj zatem sledil drugi del napetega gostovanja. Vsi avtobusi (razen zaostalega) so se zaustavili v gostilni v Vranskem. Viole so iz gostilne odnašale vse, kar jim je prišlo pod roke... Nekdo se je poslužil umetniške slike, drugi kozarcev, tretji steklenic... Veliko Viol, že krepko lačnih, je iz kuhinje izropalo vse stvari iz hladilnikov, odnašali so od klobas, sirov, mleka in raznoraznih drugih priboljškov, odnesli so vse kar je bilo vsaj malo uporabno. Svojo pot so veselo nadaljevali proti Mariboru, ko se je čez nekaj časa pred taisto gostilno ustavil avtobus, ki je iz Ljubljane krenil nekoliko kasneje, potem ko so ga usposobili za vožnjo. Ogromno prisotne policije, objokano osebje in lastniki gostilne, dogodek je bil za normalnega človeka srce parajoč, nakar se je ena kelnarca s prstom kazajoč obrnila na avtobus in policiji z živalskim krikom zavpila "glej, še eni takšni so prišli". Violam, ki so prišli kasneje še ni bilo nič jasno, možje postave, ki bi odnašanje lahko preprečili, pa se kot se je kasneje izvedelo niso pustili motiti na zasluženem počitku na bližnjem parkirišču, od gostilne oddaljenemu kvečjemu 100 metrov. Nadaljevanje je bilo nadvse kaotično, saj je sledila popolna policijska blokada med Celjem in Mariborom, pregledali so vse avtobuse, vse posameznike, želja in prošnja policije je bila da naj Viole vsaj nekaj vrnejo.
Članek (slika) v Ekipi iz tekme
Pri vrnitvi v Maribor je bilo razburljivo gostovanje seveda glavna tema pogovorov. Viole niso bile razočarane zaradi poraza, prav nasprotno bile so navdušene nad norim gostovanjem ki se je zgodilo. Vedno ko so v naslednjih mesecih, letih potovali mimo te oropane gostilne, so se v misli Viol prikradli nepozabni trenutki na ta dan. Policija pa je še kar lepi čas iskala omenjeno umetniško sliko na domovih Članov Viol.