Vsaka navijaška skupina prejkoslej naleti na močnejšega nasprotnika, v navijaškem svetu je povsem običajno da enkrat daš, drugič dobiš. Viole je le dober teden bo demoliranju ljubljanskega avtobusa čakalo prvo gostovanje, organizirano so se odpravili v Ljubljano na tekmo Slovan- Maribor, prevoz oziroma avtobus jim je plačal klub.
Na severu štadiona pri spomeniku, se je zbralo nekaj več kot 30 Viol, na pot so se odpravili brez kakršnikoli navijaških izkušenj iz gostovanj. Po prihodu na Kodeljevo so se Viole sprehajale v okolici štadiona, kjer ni bilo žive duše, kakšno je bilo zanimanje za to tekmo pove podatek, da varnostnikov in policije praktično ni bilo na spregled, niti med samo tekmo kaj šele po tekmi. V bližini štadiona se je Violam približala skupina 40ih med sabo pomešanih green dragonsov in red tigersov. Pripadniki vseh treh navijaških skupin so si stali en nasproti drugega, končalo je le pri verbalnih spopadih in pravi plohi kletvic vseh prisotnih. Prvi polčas je minil povsem normalno, med polčasom pa je novinar Ekipe napravil intervju z vodstvom Viol, to je bil takrat prvi intervju navijaške skupine Viole za kakršnikoli časopis. V drugem polčasu se je število nasprotnikov iz minute v minuto večalo, bilo jih je okoli 80, navijali so kot da igra Olimpija in ne Slovan. Na sredini drugega polčasa jih polovica preskoči neko čudno ograjo, ki je bila vse drugo, le ograja ne, šlo je za nekakšno živo mejo ali podoben grm.
Ljubljanski navijači so prileteli do Viol, vtrgali eno zastavo, ki je bila na grmovju, nakar so jih Viole napadle z koli od zastav, preko tega grmovja so Viole udrihale po ljubljanskih navijačih, nakar so se ti vrnili na svoj prostor. Po tekmi (končala se je brez zadetkov) so se Viole vračale počasi nazaj na svoj avtobus, ki je bil parkiran kakšen kilometer vstran od štadiona. Naenkrat je proti Violam poletelo ogromno kamenja, ljubljančani so jih napadli z granitnimi kockami, njihovo število je bilo še večje, saj jih je bilo prisotnih že več kot 100. Viole so se skušale braniti po najboljših močeh in so ljubljančanom vračali z kamenjem, bila je prava mala vojna med prisotnimi. Ko so Viole prišle do avtobusa se je večina njih umaknila na nekakšen nasip in vzeli so si palice ter bili pripravljeni na vse. Ljubljančani so prileteli do avtobusa in Viole obkolili, nakar se je začelo kreganje v stilu, kdo je prvi začel vojno med Ljubljano in Mariborom, in kakšni so sploh bili razlogi za to. Pogovarjalo oziroma kregalo se je na vsaki strani po nekaj članov. Green dragonsi so povedali da je razlog mržnje v tem, da so Viole na zadnjem kolu ex-yu lige v Ljubljani navijali proti Olimpiji in hkrati so povedali da v Maribor na prvi derbi niso prišli, ker se je govorilo da bo neki Mariborčan med njih vrgel ročno bombo. Obenem je član GD v roko sprave med ljubljanskimi in mariborskimi navijači Violam ponudil "gostoljubje" izbrani Violi, da na naslednjem derbiju navija med GD, kar pa so Viole zavrnile in se počasi odpravile proti Mariboru. Bila je to prva velika negativna izkušnja, kot pravi navijači so navkljub temu, da batin niso prejeli, so Viole požrle ta poraz, dodatna doza sovražnosti do ljubljanskih navijačev je bila iz dneva v dan čedalje večja. Ta tekma je bila draga šola in Viole so se iz tega ogromno naučile.