Viole Maribor | Ultras since 1989

Rojstvo Marincev

natisni PDF

Naj raste smreka – naj se širi bor, naj vsaki otrok ljubi Maribor! Mnogo navijačem je zgornja kitica danes nepoznana, in nekoliko preveč razigrana, tako tistim, ki so komaj ’’zapluli’’ v navijaške vode, kot tudi tistim z nekajletnim navijaškim staležem – predvsem v zadnjih letih, a vendarle gre pri tem za pisanje zgodovine, saj pesem velja za prvo udarno pesem, ki so si jo izmislili in s ponosom prepevali legendarni mariborski navijači konec 80tih let prejšnjega stoletja. Marinci ? čuj glej ti one tam doli kak navijajo pa se derejo za Maribor, to so ti pravi pubeci... Ljudski vrt, 2. avgust 1989. Zgodovina se je začela pisati…

V nekdanji Jugoslaviji se je v začetku 80ih let prejšnega stoletja po celi državi razmahnilo navijaško gibanje, vsak prvoligaški klub je imel zveste navijače, nekateri so se šteli v desetinah, drugi v stotinah, tretji, predvsem tisti največji celo v nekaj deset tisočih, biti navijač, oditi z klubom na gostovanje je preprosto postal način vsakdanjega življenja. Množična obiskovanja tekem, množična odhajanja na gostovanja po celi državi, vsakotedensko pojavljanje na tv, v časopisih tako zaradi nepozabne atmosfere na štadionih, kot drugih stvareh, predvsem izgredih na in izven štadionov, so navijaškemu gibanju prinesle mesto, ki mu gre. Navijaška scena v Jugoslaviji je bila med najmočnejšimi v Evropi, rivalstvo med različimi narodi, subkulturami so naredili svoje, vsi so nestrpno Čakali konec tedna, kdo od navijačev Crvene zvezde, Partizana, Dinama in Hajduka bo bolj originalen in kdo bo naredil večji incident.

Maribor je konec 80ih let, ko je navijaška scena v bivši državi bila na vrhuncu igral v medrepubliški ligi, bilo je to bolj ali manj životarjenje, in Mariborčanov ’’povprečje enostavno ni zanimalo, vsak je imel svojega favorita med veliko četverko, marsikdo je tudi bil aktiven pripadnik katere od večjih navijaških skupin. Navijaška scena se je spremljala, a v tretji ligi je bilo iluzorno pričakovati, da bo v Maribor prišla neka dovolj atraktivna navijaška skupina, da bi se ji zoperstavili. Ampak peščici mariborskim najstnikom, ki so sceno vneto in strastno spremljali, vse skupaj ni dalo miru, Maribor rabi organizirane navijače - takšen je bil sklep. Vedeli so fantje kako se navija, vneto so prebirali navijaške magazine, poznali so celotno sceno v državi. Vroča prva avgustovska sreda v  poletju 1989 je v Ljudski vrt privabila več kot 4000 gledalcev, ki so si prišli ogledati 1. kolo za pokal Maršala Tita med Mariborom in Spartakom iz Subotice. 15 fantov, starih med 13 in 15 let je tisti dan bilo še posebej napaljenih. Že od zgodnjega jutra so razbijali ’’šparovčke’’ da so imeli za blago in barvo da bi izdelali transparente v znak podpore Mariboru. Bil je to njihov rojstni dan, rodili so se Marinci. Oče enega od njih jih je spustil na stadion, izbrali so si svojo tribuno, že na prvi tekmi so odšli na jug, kljub vnetemu skandiranju in petju skozi celo tekmo pa Mariboru niso pomagali do zmage, vendar jih to od nadaljnjega navijanja ni odvrnilo. ’’Mi smo Marinci’’ ’’Pa stari, kak se to dobro čuje, ko neki vojaki smo ne’’ ’’mater smo face’’ ’’to stari, to mi delaj’’ – so se fantje podpirali en drugega, in jug Ljudskega vrta je v naslednjih mesecih postal njihovo glavno pribežališče. ’’Mariborski navijači od atomske bombe jači’’ so skandirali, "Naj raste smreka – naj širi se bor, naj vsaki otrok ljubi Maribor’’ se je s ponosom prepevalo, Marinci so bili enostavno poživitev Ljudskega vrta, nad njimi je delil navdušenje tudi pokojni predstavnik NK Maribora, ki so ga poznali pod vzdevkom Šaho. Gospod jim je nabavil 10 zastav Maribora, parkrat so se znašli na glavni tribuni, drugič spet na jugu… Za spremljanje scene se je skrbelo. Fantje so začeli izdelovat dimne bombe, po svoje so se znašli in prišli tudi do vojaških dimnih, vse to so na tekmah uspešno uporabili za popestritev dogajanja v LV. LV pa ni bil njihov edini prostor, kjer so navijali, saj so šli navijat tudi v dvorano Tabor, navijali so za moško in žensko ekipo odbojkarskega kluba Stavbar in Paloma, svoje glasilke so pustili tudi na tekmah košarke za KK MB 87. Medtem je center mesta, odkoder so zvečine prihajali Marinci bil neštetokrat pografitiran, organizacija je bila letom primerna, a to ne pomeni slaba, temveč dobra! 2-3 člani so redno skrbeli za informiranost s področja evropske navijaške scene. Leto in nekaj mesecev pozneje pa so Marinci čedalje glasneje začeli razmišljati, da bi svoje ime spremenili, da bi bili še bolj prepoznavni. 15. junija 1991, nekaj dni pred rojstvom nove države, so se na zadnji tekmi medrepubliške lige med Mariborom in Zadrom, ki velja tudi za zadnjo tekmo Maribora v Jugoslaviji, so se Marinci odločili za preimenovanje. ’’Bolj originalno se čuje tak!!!’’ ’’Pa Maribor je vijolčn, mora bit neko tako ne, Viole bomo!!!’’ "VIOLE MARIBOR" "FORZA VIOLE" se je slišalo na jugu Ljudskega vrta. Marincev več ni bilo, v Slovenijo so vstopili kot Viole. Naslednji dan so Viole imele svojo premiero. Nekaj članov se je preprosto odločilo da odide v Ljubljano, ker ima polno glavo tega centralizma in neprestanega omenjanja Ljubljane sem, Ljubljane tja. Enostavno so zasovražili glavno mesto Slovenije, za svoje glavne rivale takoj postavili ljubljanske navijače, ki so se zbirali pod imenom Green drekeci, še preden je prišlo do prvega medsebojnega derbija. Olimpija je ta dan igrala z zagrebškim Dinamom, in par novoustanovljenih Viol je odšlo na tekmo izključno v nameri da navija proti Olimpiji. Niso navijali za Dinamo, kot so si to šokirano predstavljali ljubljanski navijači, ampak so navijali proti Olimpiji. Ni to bil narobe svet, temveč le napoved rivalstva, ki šele je sledilo. Osamosvojitev je prinesla tudi to, z novo državo se je scena za Viole dejansko šele pričela.

KAKO SE JE VEČALO ŠTEVILO MARINCEV Samo ime za Marince so prinesli pubeci iz Pobrežja,predvsem njihov "vodja" (Grobar in dijak 2. gimnazije), ki so redno obiskovali odbojkarske in košarkarske tekme v dvorani Tabor. Na eni izmed odločilnih tekem v končnici yu-državnega odbojkarskega prvenstva med Stavbarjem in Vojvodino sva se 2 fanta iz Gosposvetske slučajno srečala s temi iz Pobrežja. Tisto večer smo skupaj prvič navijali. To je bilo pred avgustom 1989! Potem smo se pa z "vodjo" teh navijačev domenili, da on zbere svoje fante iz Pobrežja mi pa svoje iz Gosposvetske. Proti Spartaku ne vem kolko nas je točno blo, vendar je iz Pobrežja prišel samo On! Potem pa se je čez nekaj kol na SV delu stadiona pojavila skupina naših vrstnikov iz centra. Imeli so obešen transparent (rjuho) na kateri je pisalo PACOVI!!! Sledilo je huronsko skandiranje: PACOVI OVAMO!!! Takrat smo se spoznali s pubeci iz "hofa center" (nekateri smo se z njimi na videz poznali že od prej) in takrat se je začelo resnično organizirano navijanje! Velike zastave, kvazi transparenti, home made šali in redki inozemni.(Med Marinci je bil prvi šal,ki se je pojavil na tekmah "FORZA INTER" mel ga je en vodja, nato pa smo začeli s kupovanjem preko yu.revije Tempo). Bilo je par bomberov (ponaredki), že takrat so bile prisotne šilt kape (take za tenis al pa ribičijo), iz celuloida in voluhark smo delali dimne bombe, prižgali smo pa tudi nekaj vojaških in ogromno petard od ciganov in iz Avstrije. Že takrat smo se dopisovali z navijači iz cele Juge. (Jaz osebno z eno delijo iz Sremske Mitrovice -kak so nas napizdovali in fopali!!!) 1x ali 2x smo se pojavili v reviji Tempo v navijaški rubriki OD MARIBORA DO ĐEVĐELIJE. Pokojni sekretar kluba,ki je bil zadolžen za navijače nam je celo obljubil avtobus za Varaždin, potem pa nas je zajebal kao avtobusa ni!!! Takrat so stadion tudi množično preplavili grafiti proti upravi kluba in z podpisom "Marinci". Res da smo takrat bili stari od 12-15 let, je pa tudi res, da so takratni yu navijači tudi bili mlajši kot danes, njihova starost se je gibala med 15-20 letom! Nas se je včasih zbralo tudi do 30 ali več. V bistvu pa je šlo zato, da smo vsako tekmo navijali ne glede na nasprotnika. Veliko smo se pa tudi družili izven stadiona in non stop listali tempo, izrezovali slike... Bilo je pa tudi nekaj "incidentov"! Zaradi metanja petard in dimnih bomb (metali so jih Rušanari, ki so prišli na eno našo tekmo, ampak ne kot Marinci, kar tako so prišli gledat) je takrat milica vzela podatke 4 pripadnikom Marincev, na tekmi olimpijskih reprezentanc Jugoslavije in Avstrije pa za nekaj časa celo priprla v službeno vozilo enega našega člana, pri katerem so ob osebnem pregledu v nahrbtniku zasegli: autosprej, dimno bombo, papirnato rolo, večjo količino petard...Že takrat je bila jebena tota naša milicija - policija!

 

 Prva fotografija Marincev  
 
Art Optika
Domov Viole Zgodbe zgodovine Rojstvo Marincev

Zadnje novice

Zadnje vsebine

Priljubljene vsebine